Pa je zapadel. Sneg namreč. Na jesensko nedeljo ga je nekaj namedlo tudi na naš vrt. Presenetil me je proti jutru, ko sem se z nočnega obhoda ravno vračal domov. Ledene snežinke so se mi lepile na dlako in po hrbtu me je spreletavalo. Od vznemirjenja nad snegom.
Prineslo ga je prej, kot sem pričakoval, in bojim se, da se ga bom še hitro naveličal. Z njim vsako leto pride zimsko vzdušje, kuhano vino (zame mleko), volnene nogavičke za moje šapice, sankanje, smučanje, bordanje in drugo dričanje, potica, stric Božiček, božični piškotki, novoletni okraski, pa tudi mraz in plundra, ki jo moram potem drgniti s svojega prekrasnega mačjega krzna. Ja. Vse to pride s prvimi snežinkami. Recimo konec novembra. Ne pa konec oktobra.
Zdaj je čas za noč čarovnic in izrezljavanje buč, velikih in oranžnih. Tinina babica pravi, da letos nima nobene. Da jih morava kupiti v vrtnariji malce naprej od nas. Pa sem se danes namenil na potep, malo bi se klatil okoli vrtnarije in preveril, koliko so kaj vredne te buče. Švignil sem skozi vrata, ko so se domači vrnili s sprehoda, in nič nisem omenil, da kam odhajam. Za hišo sem poiskal voziček, na katerem bi bučo pripeljal in sem šel. Gazit. Plavat. Travniki tod okoli so polni vode. Dežja. Jesensko-zimske brozge. Voziček se mi je skoraj potopil in obupal sem, še preden sem prišel do glavne ceste. Ob tolikšnih težavah bi bilo do vrtnarije teden dni hoda! In ne šalim se.
Tako sem vse poslal k vragu in jo ucvrl nazaj proti domu. Če sem se že zaman trudil, bi si lahko vsaj privoščil posladek. Skočil sem na ograjo, naravnost proti ptičji hišici, vendar v njej ni bilo ne ptičkov ne hrane. Le eno zrnce. Stisnil sem se v to hiško z zrncem na tački in čakal, dokler se mi ni zaradi mraza že skoraj zakrempljalo. Ves zmrznjen in zamorjen sem se privlekel domov in se zleknil ob kamin, od zgoraj sem še slišal igrati gramofon, potem pa me je zmanjkalo.
Jutri pa se spravim po tisto bučo. Imam super idejo, kako jo bom izrezljal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar