Tudi Tina in Iris imata skrbi. Kaj, če torbice ne bodo nikomur všeč? Kaj, če zmanjka blaga in idej? Kaj, če Vuccinelke preprosto ne bodo zanimale nikogar več?! Od tega je namreč odvisen tudi moj preljubi blog!
Včasih, ko sem bil še mlajši, sem se vsak konec tedna s Tino odpeljal k njenemu fantu, od koder tudi prihajam. Tam me je 9. oktobra leta 2008 ujel ta njen falot, čeprav sem se mu na vse kriplje in kremplje upiral. Toda dvodnevne počitnice so se končale, ko smo se preselili in ko je k nam prišla Neli.
Kaj če se torej tudi Vuccineli konča?! NE, nikakor! Kako lahko sploh pomislim na to! Če je danes nizek pritisk in to tako nenavadno vpliva na mojo kosmato betico, da zaidem v filozofske vode in nespametna vprašanja, še ne pomeni, da se moram s tem ukvarjati prav zdajci, ko sem na začetku svoje mačje pisateljskošiviljskemarketinške kariere!
Počitek potrebujem. V atrij se bom zleknil in si v mislih narisal magnolije Tinine babice, ki čudovito cvetijo na njenem vrtu in zbiral pogum, da se enkrat za vselej uprem sosedovemu psu! Mmmmmeow …
- Sosedovega hiperaktivnega psa, takega, kot sem ga videl pri Niki.
- Novoletnih petard in raket, uh!
- Da mi bo Tina nehala kupovati slastne brikete iz DM-a.
- Višine.
- Da ne bom več dobil najljubše malice – piščančje palčke.
- Da mi bo Iris še kdaj za kosilo dala svinjsko ribico; raje imam piščanca.
- Da me bodo nehali krtačiti.
- Sekreta, polnega Nelinih drekcov, fuj!
- Neznancev, ki ob popoldnevih prihajajo gledat stanovanja.
- SESALCA!
- in fena ter vsega, kar spušča grozne in glasne zvoke.
- Šivalnih buck.
- Strel in grmenja.
- Da ne bom mogel več spati na Tinini postelji.
- Da bo Neli zasedla moj fotelj.
- Da se mi bo ta mala mačja lumpa nekega dne uprla, ko ji bom sitnaril – to bo pomenil konec mojega vladanja.
- In še in še … A o tem, kdaj drugič, prav?
Ni komentarjev:
Objavite komentar