Že nekaj časa, vse odkar so naju z Neli doma prvič posneli in potem ustvarili kratki film, si želim, da bi se še sam ukvarjal s tem. Zakaj pa ne?
»Veliki mačji režiser Vuccini Vuccineli prihaja po rdeči preprogi, ob njem njegova sostanovalca, maca Neli in pes Božo … Kako se počutite ob nominaciji, gospod Vuccineli?«
Stopil bi iz skrbno zloščene limuzine in brez besed ostal. Od nerodnosti bi sicer stisnil rep med noge, toda ponosen zakorakal proti prostoru za Veze In Poznanstva.
En majcen korak zase in velikega za mačje kraljestvo sem do tja že naredil. Danes sem se pridružil Tini na delavnici ustvarjanja dokumentarnega filma. Zjutraj, ko mi je povedala, kam gre in nas opozorila, naj bomo, živali, ta čas pridne in naj ne počnemo neumnosti po hiši, sem nemudoma našpičil svoja ušesa in zašilil krempeljce v položaj za odhod.
Stekel sem v njeno sobo po clip clap tablico in ji, meni nič tebi nič, sledil za vsakim korakom. V avto, v službo, na kosilo - prav cel dan sem hodil za njo in se vznemirjen pripravljal na to ustvarjalno delavnico. Pa je ura le odbila začetek in usedel sem se poleg Tine na vrtljivi stol ter premeril celo ekipo.
Najmlajši. Kot vedno. Edini maček. Zmeraj. Edina žival. Nič novega. Potem sem se moral predstaviti. Vsi so me zabodeno gledali, češ kaj za vraga počne maček na delavnici ustvarjanja dokumentarca, vendar je beseda hitro stekla. Razložil sem, da sem tam povsem po naključju, nenavadnem spletu okoliščin, da pa bi nadvse rad posnel film o Vuccineliju in svojih dogodivščinah. Kajpak je Tina zavijala z očmi, ker nikakor nisem mogel nehat govoričiti, a je bila zadovoljna, da bova lahko skupaj snemala, montirala. Ustvarjala! Ona se bo lotila filma o glasbi, jaz o šivanju, pisanju, mijavkanju, lajanju, kikirikanju, o cepljenju dlak na repu, o umazanih ušesih, poljskih miših in surovem mesu, ki ga na leseni deski doma pripravljajo naravnost pred mojimi očmi in me dražijo.
Tako kot me zdaj draži to ustvarjanje. Še nekaj tednov bom moral s cmokom v želodcu in adrenalinom v šapicah čakati, da poprimem za kamero, si jo pripasam na glavo in z njo kot strela švigam sem ter tja. Upam le, da bom imel svojo, sicer se bova s Tino še stepla. Uf!
Jaz sem pripravljen - 3, 2, 1 … Akcija, snemamo!!
MeoW, Vuccini
Ni komentarjev:
Objavite komentar