Če bi moral izbirati, kateri letni čas mi je ljubši, bi se
čisto zares zelo težko odločil. Vprašajte me 15. maja, pa bom izbral pomlad, 5.
julija poletje, danes, 1. oktobra, ko je naša preljuba Ljubljana sijala v vseh
možnih jesenskih barvah, pa bi brez pomislekov izstrelil jesen.
Otožno jutro, ki me je predramilo okoli devete ure zjutraj, ko je Božo s smrčkom pihal pod vrati, se je iz sivine in tiste nevšečne septembrske sopare zlilo v prekrasen prvi oktober. Nežni oblački, ki so iz ure v uro izginjali vse bolj proti zahodu, so se okoli poldneva le še lenobno sprehajali po nebu in Ljubljano je zalila toplina, ki jo premore le jesensko sonce. Nekaj opravkov sem imel v tem, meni nadvse ljubem domačem mestu, in kot raketa sem letel mimo zasanjanih obrazov, ki se jih kar nisem mogel nagledati. Nasmejana črnolaska s sončnimi očali z aktovko v roki, resna svetlolasa gospodična na tistem vintage kolesu ledene mint barve, poslovnež, ki je svoje jeklo pravkar parkiral za Namo, prepoteni tekači, ki so zasoplo tekli po Kongresnem trgu navzdol, rdečelični študenti, polni zagona in bruci, željni novega znanja … Osupel nad neverjetnim vrvežem, ki ga je požirala jesenska Ljubljana, sem se ustavil na skodelici mleka ob Ljubljanici. Ne vem, če sem se v zadnjih dveh tednih počutil tako pomirjenega kot ta trenutek, za katerega se je resnično zdelo, da je obstal.
Otožno jutro, ki me je predramilo okoli devete ure zjutraj, ko je Božo s smrčkom pihal pod vrati, se je iz sivine in tiste nevšečne septembrske sopare zlilo v prekrasen prvi oktober. Nežni oblački, ki so iz ure v uro izginjali vse bolj proti zahodu, so se okoli poldneva le še lenobno sprehajali po nebu in Ljubljano je zalila toplina, ki jo premore le jesensko sonce. Nekaj opravkov sem imel v tem, meni nadvse ljubem domačem mestu, in kot raketa sem letel mimo zasanjanih obrazov, ki se jih kar nisem mogel nagledati. Nasmejana črnolaska s sončnimi očali z aktovko v roki, resna svetlolasa gospodična na tistem vintage kolesu ledene mint barve, poslovnež, ki je svoje jeklo pravkar parkiral za Namo, prepoteni tekači, ki so zasoplo tekli po Kongresnem trgu navzdol, rdečelični študenti, polni zagona in bruci, željni novega znanja … Osupel nad neverjetnim vrvežem, ki ga je požirala jesenska Ljubljana, sem se ustavil na skodelici mleka ob Ljubljanici. Ne vem, če sem se v zadnjih dveh tednih počutil tako pomirjenega kot ta trenutek, za katerega se je resnično zdelo, da je obstal.
Nadvse prijetno je bilo tiho kramljati in vsrkavati
malenkosti, barve, momente, pa naj je šlo za bežen očesni stik z gospodom pri
sosednji mizi ali otrokovo pačenje v mimovozečem se vozičku. Koliko vsega
ponuja to naše malo mestno srce. Koliko vsega ga poganja. Kup starih, a vseeno
nostalgično dišečih knjig pred antikvariatom, zbirka gramofonskih plošč pred glasbeno
trgovino, glasen ropot bagerja, ki bo poskrbel, da bo ulica pri vodnjaku videti
še bolj osupljiva, opojne vonjave, ki se vijejo s krožnikov ljubkih gostilnic v
Stari Ljubljani in nenazadnje ogromno s soncem obsijanih obrazov, za katere se
zdi, da vdihavajo prav vsako sekundo, ki jo je prinesel ta prvi oktober.
Resnično. Prekrasna si. Jesenska Ljubljana.
MeoW, Vuccini
Ni komentarjev:
Objavite komentar