V petek zvečer sem spakiral. Ne od doma, nikakor! Spakiral
sem za sobotni Umetniški sejem. Vse torbice sem previdno zavil, jih dal v
ogromno vrečo, pripravil samostoječi obešalnik in na mizo zložil oranžno blago,
ki bo služilo kot prt, škarje, trakec, list tršega papirja, luknjač v obliki
mačka, svinčnik in svoj »kipec« ter nato pozorno razmišljal, ali sem nemara še
na kaj pozabil.
Umetniški sejem. Z bliskovito hitrostjo se je bližal in le
nekaj ur me je še ločilo do skoka v avto in nekaj mijavkov do parka Tabor.
Komaj sem zatisnil oči, tako vznemirjen sem bil, vendar sem včeraj, na megleno
sobotno jutro, le s težavo vstal iz postelje. Ob pol desetih sva morala s Tino
pobrati še mojega pajdaša Mavrico, kmalu zatem pa smo se že ustavili pri drugem
tovarišu Ginu. Prava mačja druščina smo bili, vam povem! Na hrbte smo si
oprtali vse potrebne stvari, pomahali Tini in si šli pod krošnje iskat primerno
mizo, ki jo bo na tokratnem Umetniškem sejmu zasedel Vuccineli.
Vse smo razstavili. Nekaj torbic - tiste, ki jih šiva Iris na
obešalnik, Tinine pa smo zložili na mizo. Še moj kipec na sredino, vizitke in
čokoladne poljubčke, ki sem jih bil z mušketirji pripravil prejšnji dan (beri: žal,
kupil), na stran mize in bili smo oboroženi. Mavrica in Gino sta iz mačjega
kioska prinesla nekaj revij, ki smo jih prelistali ob dopoldanski kavi, s
katero smo premraženi pozdravili težko pričakovane sončne žarke. Uf, kako jezen
bi bil, če bi ne posijalo sonce!
Ležerna umetniška sobota je bila, malce sem pobrskal po pisanih
stojnicah drugih umetnikov in ponosen prodal tudi nekaj naših zakladkov.
Druščini se je nekoliko pozneje pridružil še prijatelj, mačkon iz centra mesta,
Vanč ga kličemo, ki je kljub opravkom pribrzel s kolesom, v zakladnico pa sta
prišla pokukat še Minjo in Zivck. Kako vesel sem bil, da so me prišli podpirat!
Pa ne mene, ker bi bil utrujen ali neprespan, temveč našo obrt – Vuccinelija.
In ta že čaka na pomlad – pa četudi je pred nami še ta
zoprna reč, ki se ji reče zima – ko bo s paleto novih umetnin spet zasedel
prostor pod krošnjami. Ali pa kje drugje, kdo ve. Mačjega kravala zagotovo ne
bo (z)manjkalo.
MijavK, Vuccini
Ni komentarjev:
Objavite komentar